Nina!

Imam pa res talent za izbiro dopustniške destinacije.Verjetno bi še v Luksemburgu izbruhnila državljanska vojna, če bi se odločila it tja.

:annoyed:

Hočem to:

Al pa to:

Al pa to:

Al pa to:

Al pa to:

Al pa to:

Al pa to:

Al pa to:

Al pa to:

Al pa to:

Al pa to:

Al pa to:

Al pa to:

Al pa to:

Najnajnajnajnabolj pa hočem to:

Progasta britanka a.k.a whiskas mačka. Kjutkjutkjutkjut. Pardon me, današnji overdose mačk (mačja razstava v Lj) me je čisto zmešal.

Aja, večina jih je spala kar v svojih wc-jčkih. Go figure. Tale se je čisto zlila s svojim:

Meow.

Ok, ok, ok, posipam se s pepelom. Včerajšnja (grda) skodelica je očitno bila le teaser. Danes je namreč prispel še en paket.

In tokrat je le bil slaTki paket!

Torej… dragi Kraševci, nazaj vzamem včerajšnje bentenje nad šalco. Podarjenemu konju se res ne gleda v zobe, vseeno pa postanem rahlo nerazsodna, če ostanem brez obljubljene čokolade. Zbiranje virtualnih sličic Životinjskega carstva na Facebooku se ipak splača. Če obvladaš (tako kot jaz :cool:).

V paketu je sicer tudi tisti tapravi album. Nov izziv.

Remember Životinjsko carstvo? Že pred nekaj časa se je zadeva preselila tudi na Facebook, jaz pa sem seveda začela takoj polnit virtualni album. V svojih zgodnejših letih nisem imela sreče z oprijemljivimi albumi. Imela sem jih več, napolnila pa nisem niti enega. Virtualnega seveda sem. Celo tako hitro, da sem osvojila Krašev sladki paket. Free chocolate, free chocolate! So they said… tam nekje oktobra. Potem je vse potihnilo, čokodara ni bilo od nikoder in zadevo sem odpisala kot nateg. Do danes. Jap, tako je, čokodar je prispel.. sort of.

(tisti flek je ime priimek)

Šalca? Moj sladki paket je šalca? Grda šalca? Fakof.

Btw. Hrvate imamo radi, Hrvati so naši prijatelji, Hrvati so naši bratje. Da mi ne bi kdo slučajno molotovk po blogu metal.

Končno. KONČNO! Če bi prenažiranje trajalo še kak dan dlje, bi kapitulirala. Lačna že dolgo nisem več, zdaj začnem jesti takoj, ko mi ni več slabo od prenažrtosti. In zato v sebi plešem happy dance, da se je končala ta božično-novoletno-rojstnodnevna orgija. Pa čeprav me letos za spremembo ni zgrabila rojstnodnevna depresija. Nisem popenila niti, ko je ata začel jamrat, kako starega otroka ima. Mogoče sem končno prebolela krizo srednjih let. Ali pa sem bila samo kvalitetno pijana.

Teeheehehe

Moje roke zgledajo kot roke 93-letnice. Faking mraz.

Lansko navdušenje nad darili v obliki gospodinjskih pripomočkov se pozna tudi letos. Postala sem ponosna lastnica rdečega (ne samo rdečega - metalik rdečega!) ferrarija z ljubkovalnim vzdevkom Dirt Devil. Rohni in trga asfalt, kot se spodobi. Me happy. Postajala sem že rahlo živčna zaradi bal prahu, ki so se kotalile po kotih.

Baje zdaj rabim še primeren outfit.. ferrarija pač ne moreš vozit v trenirki. Štrumfpantli se mi zdijo primerna izbira. Dirty devil.

Čisto možno, da je bil pravzaprav strel v konja, ki je že zdavnaj umrl. Kakorkoli, tako je prav. Čeprav tega še ne vem in mogoče nikoli ne bom. Ko vsaj glava ne bi hromila preostanka telesa.

Sicer pa kuhano vino precej pomaga. Če začneš opoldan, do večera že preboliš mačka.

Enivej, vesolc Grace Jones is back!

Devil In My Life je na prvo poslušanje moja najljubša, ob Corporate Cannibal pa sem prvič, ko sem jo slišala na radiu, mislila, da poslušam Massive Attack.

Imam glasbeno podlago do nadaljnjega. Tudi to je nekaj.

Ko bo globalno segrevanje ukinilo letne čase, bom nove kvartale uvedla s pomočjo štirih vprašanj, ki jih ljudje neumorno postavljajo:

Kam greš za Novo leto?

Kje si bil/a za Novo leto?

Kam greš na morje?

Kje si bil/a na morju?

A te res zanima? Ne. Čakaš samo na protivprašanje ‘In ti?’. Jebe se meni, kje si bil in kam greš. Kakorkoli, začel se je prvi kvartal po novem štetju. Kvartal je totalno grda beseda.

Nevermind, danes gnojim. Čas je za lolcats.

Note to self: don’t.

Povzetek: štiri angleške besede, dve tujki, en hrvatizem. Od oka. Še en hrvatizem.

Zadnje čase me ob reklami z nekim dojenčkom in mrmranjem Svete noči (haloooo, oktober je!!!) najbolj živcira tista za neko ritno kremo.

“Vsi imamo kdaj težave v predelu zadnjika”

Oh c’mon, sirijusli?

Ne maram pisat obnov. In navkljub svojim najboljšim namenom na potovanjih vedno znova pozabim fotkat, potem pa je moja foto-kolekcija čisto patetična. Tukaj so, random beograjski utrinki.

V jegra povsod dajejo jebene pomaranče. Ampak jim oprostimo, ker je njihova merica nulapet, ne pa naših skopuških nulatri. Ja, fajn je blo.