Fak. Kaj naj zdaj, ni mi ratalo. Popravek: ni NAM ratalo. Očitno v center za vreme niste pošiljali dovolj pozitivne energije. A dovolj o nas razočarancih. Nekateri so se belega ološa očitno razveselili. Recimo naš hišnik. Ob dveh zjutraj, ko sem se spravla spat, se je on spravil kidat tisti centimeter snega, ki je do takrat zapadel. Seveda je začel pod mojim oknom. Ziher ima novo lopato in ni mogel potrpet do jutra, da bi jo sprobal.

In taisti hišnik potem pride meni morit, da smo neki dan v našem stanovanju povzročali neznosen hrup (nabijali glasbo in se drli). Sicer od treh stanovalk tisti večer dveh ni bilo doma, tretja je pa spala, ampak to ga še vedno ni prepričalo. Ok, malo sem odtavala.. V glavnem, naš hišnik ma novo lopato. Oziroma upam, da jo ima. Ker drugač je pa preprosto butl.

P.S. Ni se mi dalo iskat slikce prave plundre, pa sem nalimala prvo, ki jo je izvrgel Google. Zanimivo je, da je z Ikeine strani. V Ikei se da kupit plundro?

Včeraj je bil definitivno najdepresivnejšejši dan v letu. Danes gre na boljše. Vročine skoraj ni več, glave sicer zaradi zatečenih bezgavk ne morem obračat, ampak to se da preživet. Vreme je še vedno gnilo, ampak vsaj snega ni! Samo da se skoz jutri pretolčemo, potem smo zmagal. Oz. jaz sem zmagal. Če rečem, da ne bo snega, pol ga pač ne bo. Ok?!

1 (prvič). Zbolela sem. Nič novega, je pa vseeno nadležno.

2 (drugič). Vreme je gnilo, da gnilejše ne bi moglo biti.

Tretje niti ni potrebno. Danes je najdepresivnejši dan v letu. Se čisto strinjam.

In to še ni vse! Zgleda, da mi ne bo uspelo izpolniti novoletne zaobljube. To je bilo prvič in zadnjič, da sem se kakorkoli zaobljubila.

V bistvu se mi sploh ne da pisat. Raje bi na dolgo in široko klela. Ampak to se kao ne spodobi.

Včeraj sem vidla Damjana Murkota. I know! S svojo punco/tajnico se je šetal po “nebomdelalareklame”, medtem ko sem v kabini izvajala izbor za nove najljubše kavbojke. Če ne bi bila golorita, bi skočla ven in ga objela. Tako sem ostala praznih rok. Potem sva z mamo preiskali cel Europark, ampak ga ni bilo nikjer več. Smola pa taka.

By the way, zadnjič sem nekje prebrala, da ima Damjan bulimijo. Zanjo se je odločil, ker ima preširoka stegna. Bogi.

Drugač mam pa dvoje novih kavbojk. Zaenkrat je še prezgodaj, da bi lahko napovedala, ali bodo katere postale najljubše. Razvoj dogodkov lahko kot vedno spremljate tukaj.

Po skoraj 10 letih pucanja njegovih drekov je preminil naš Zajc. Nikoli nismo bili čisto ziher, če je zajec ali zajklja, vedno je bil pač Zajc.

Naj bi bil mini kunec, zrasel pa je v mrcino s tremi podbradki. On me je naučil, da zajci tudi renčijo. Pred tem sem bila prepričana, da so zajci ves čas tiho.

Rade so ga imele tudi mačke, ki vedno visijo okrog naše bajte. Ko je bil še mlad, se mu je dalo preganjat z njimi, zadnje čase so bolj sedeli in se gledali.

Slava mu! Upam, da je v večnih loviščih dosti detelje in nič lovcev.

Dolgo sem to skrivala pred vsemi, ampak ne morem več. Zasvojena sem. S pasjanso. Tisto na računalniku. Lahko jo igram ure in ure, zlagam karte, in služim dolarje - ker igram z lasvegaškim točkovanjem. In z obračanjem treh kart hkrati.

Ko bom vlka, bom ena tistih upokojenk, ki cele dneve kartajo. Le da bom jaz kartala na računalniku. Taprave karte so ful nepraktične, ker lezejo sem in tja in jih je komplicirano prelagat po več hkrati. Zato bom babica z računalniško pasjanso in - seveda - mačkami.

P.S.: Če slučajno ne verjamete, da gre za zasvojenost, vam povem še to.. ko sem ugotovila, kako uporaben je pri pasjansi desni klik, sem bila najsrečnejša v tistem tednu. Tako hudo je.

Torej, moje absolutno najljubše kavbojke so se mi razparale direkt pod ritjo. Seveda komaj potem, ko sem prišla v službo.

To je pač prekletstvo najljubših kosov oblačil. Nosiš jih, dokler ne razpadejo na tebi. Enako se mi je zgodilo že s prejšnjimi absolutno najljubšimi kavbojkami. Še zdaj jih nisem vrgla v smeti.. tu in tam jih še celo oblečem. Imam še žiljon drugih hlač, ampak se tistim najljubšim ne morejo približat. Zdaj bom pa spet vztrajala v teh luknjastih, dokler ne najdem novih najljubših. Ki jih bom seveda nosila, dokler ne bodo razpadle.

Prav neverjetno je, kakšen debil sem, ko se zbudim. Okoli blodim v napol vegetativnem stanju in delam bedarije. Ponavadi s kavo.

No, danes sem se zbudila in pristavila vodo za kavo. Voda je zavrela, zlila sem jo v skodelico in prilila mleko. Potem se mi je zazdelo, da nekaj ni ok. V kavo sem pozabila dat kavo. Bravo jaz. Še par takih juter in lahko bom napisala knjigo. Ali pa scenarij za tv oddajo. Ker debilnih oddaj ni nikoli preveč.

Zadnje dni se dosti debatira o prepovedi kajenja v javnih prostorih.. če sem za ali proti, je v bistvu vseeno, ker se bodo odločitve sprejemale mimo mene. In meni se ne da polemizirati o stvareh, na katere nimam vpliva. Se mi pa zdi zanimiva ena stvar. Večina tistih, ki pozdravlja prepoved kajenja, se veseli tega, da ne bodo več smrdeli po čikih. Tu in tam kdo omeni tudi pasivno kajenje, v glavnem so pa komentarji v stilu “super, končno mi cunje ne bodo več smrdele”.

Tudi prav. Zdaj pa imam eno prošnjo za svojega poslanca. Dajte ob kajenju zakonsko prepovedat še sendviče s pariško. Ker nisem prav nič uživala, ko je danes na vlaku en stric zraven mene zajtrkoval smrdljivo polnjeno razpočnico.

(Moji photoshop skillsi niso nevemkaj, zato imam obglodano glavo. Za turbofolk pevaljka faco nimam izgovorov.)

Doslej sem dobila 2 SMS čestitki, 2 email čestitki in 2 kompleta lupčkov. Ni slabo za ob pol 9-ih zjutraj. Koledarja zaenkrat še ni bilo.