Končno so se razkadili oblaki nad Ljubljansko kotlino. In s spremembo vremena se tudi moje bolehanje obrača na bolje. Že en teden smrkam, kašljam in kurim kot centralna kurjava, grlobol pa se seli gor in dol po žrelu - ja, vsak dan me boli na drugem mestu. Tokrat se je običajni nezmožnosti požiranja pridružil še prehlad, ki je stokrat hujši od najhujše angine. Če česa ne prenesem, je to zamašen nos. No, danes sem začutila, da bo kmalu konec.

Za angini podobna stanja (oz. za angine, kar gnojni mandlji tudi so) sem pravi strokovnjak. Zbolim enkrat na mesec, trpim max. 48 ur in potem se pozdravi samo od sebe. Sem pravi mali medicinski fenomen. In vedno vem, kdaj je konec. Namesto suhega kašlja naenkrat iz mene letijo sci-fi gmote sluzi, kazalec počutja pa se obrne za 180°. Kot danes zjutraj. Sonček pa je postavil piko na i.

P.S.: Ob tej priliki bi dragemu Seksu zaželela čimprejšnje okrevanje. Očitno se tudi übermenschi ne morejo izognit gripi.

No, pa je minil eden mojih najljubših praznikov, če ne že naljubši. Pust seka!

Se mi zdi, da imam vsako leto večje veselje. Nekoč, v davnih časih (tam okrog konca osnovne in začetka srednje šole) sem imela obdobje, ko sem se počutila preveč kul, da bi se maskirala za pusta. Potem me je pa spet vtrgalo. Bolj stara, bolj nora.

Se opravičujem za nikakvo fotko.. moji cimri se vedno roke tresejo. Morala bi delat na Trojanah - na oddelku za posipovanje krofov s sladkorjem.

Za vse ljubitelje testenin, med katere definitivno spadam tudi sama, so se spet spomnili nekaj novega. Abecedna juha je out, zdaj grizljamo lulčke in joškice!

Posebej zabavni sta opozorili na škatlah. Pa poglejmo od blizu:

Testeni lulčki med kuhanjem narastejo.

Če so vam povšeči čvrste joškice, jih ne kuhajte predolgo.

Čvrstost testenin mi sicer ne povzroča težav, vedno znova pa premalo solim krop, v katerem jih kuham. Ta poved zveni skoraj dvoumno. Ampak ni.

Včeraj sem osvojila Ljubljanski grad. Peš! Po najstrmejšejši poti! Sicer sem pljuča pustila nekje na pol poti, ampak to ne zmanjšuje pomembnosti mojega dosežka.

Sicer bi z mojim najljubšim Primorcem uporabila vzpenjačo, ampak je človek čisto zamešal strani neba in nisva našla spodnje postaje. Se je pa zato oddolžil s capirinho, v kateri je blo ziher deci tekile. Baje se capirinha ne dela s tekilo, ampak jaz se itak ne spoznam na to. Zato pa sem bila dol grede zelo lahkotnih nog.
Aja, na gradu so nekaj snemali. In navadnim smrtnikom niso pustili uletavati pred kamero. Brezveze. Pa vstopnina za stolp je 2,04€. Totalni ripoff.

Preskočimo na danes…

Danes sem vidla avtobus, poln kurentov. Nekak niso pasali not. Potem sem vidla še dva črnca v belem avtu. Tudi onadva nista pasala not. Na kakšne pomembnejše dogodke pa še čakam.

In jaz ga imam! Uspešno smo rešili stanovanjski problem in naslednji mesec bom že v super-truper novem stanovanju. V svoji novi sobi. Ki ima svetlo modre stene. In je nasploh kul. Komaj čakam!

Edina žalostna stvar je to, da zapuščam Šiško. Neuro, it’s beyond my control. Obljubim, da bom Šiško pogrešala. Ampak upam, da mi bo tudi Bežigrad prirasel k srcu. Glede na to, da bom čisto blizu faksa (in posledično knjižnice), bom mogoče celo začela pisat diplomo.

V glavnem.. dis bitch got a new crib yo!

…jo je pobralo. Anno Nicole Smith namreč.

Življenje ima čudovit smisel za humor.

Slej ko prej se je moralo zgoditi tudi to - selitev. Zakaj? Kot se je izrazila moja cimra: zdaj sva dovolj stari, da bi lahko imeli vsaka svojo sobo. Ok, lastne sobe se ne bi branila niti pred petimi leti, ampak se nekako nisva spravili k iskanju novega stanovanja. Ker je to, ki je trenutno še aktualno, dokaj prostorno, poceni in na dobri lokaciji. In nenazadnje je postalo moj drugi dom, od doma pa se ne odlepiš tako zlahka. Ampak zdaj je dokončno, do 1. marca se bova izselili. Alternative seveda še ni na vidiku.

Torej: vsi, ki slučajno veste za kakšno spodobno trisobno stanovanje (s še enim gospodičem bi želeli vsak svojo sobo) na spodobni lokaciji (znotraj obvoznice, Moste mi ne dišijo) za spodobno ceno (nekje okrog 500 €), ste vljudno vabljeni, da mi sporočite kontaktne podatke na mail. Večno vam bom hvaležna (in dolžna kako kavo ).

Oh ja, zaradi svoje centralistične miselnosti sem pozabila dodati, da govorim o Ljubljani. Stanovanju v Ljubljani.

Tole pišem bolj zato, da bi pač nekaj napisala, kot pa zato, ker bi imela kaj za povedat. Zraven tega me nekateri očitno hočejo brat.

Zadnje čase se ne dogaja nič omembe vrednega. Saj ne, da me je to prej ustavilo.. ampak februar je res brezvezen mesec. Tak, da komaj čakaš, da bo minil. Ker so januarski rojstni dnevi mimo (v naši familiji, that is) in zdaj vsi čakamo na marec in pomlad in sonček in zvončke. No, zvončki so (baje) že, ampak vseeno. Ko se enkrat začne marec, dobim tisti feeling, da zdaj pa bo res kmalu toplo. V glavnem, februar je bedn mesec in čeprav je v bistvu kratek, se vleče kot čreva.

Za konec pa še en poziv Slovenskim železnicam: Prosim, prosim, PROSIM, zamenjajte znamko kave. Ker Franck ni za nikamor.

Nocojšnje ugašanje luči namreč. Jaz sem pozabila na to. Oziroma me je mama spomnila par minut prepozno. Pa tudi, če bi se pravočasno spomnila, dvomim, da bi pet minut sedela v temi. Tudi sicer akcija očitno ni bila ravno super uspešna. Vsaj v Šiški ne. Vsi sosednji bloki so razsvetljeni kot novoletne jelke. Sem jih poskusila fotodokumentirat s telefonom, pa se en drek vidi. Zato sem tokrat brez fotke.

Že nekaj dni bi morala NUJNO plačat eno položnico, pa vedno znova pozabim. Kot je pri meni v navadi. Tudi mobitelove položnice nikoli ne plačam, dokler ne dobim grozilnega SMSa. Pa ne zato, ker ne bi hotla.. preprosto pozabim. Položnice niso na vrhu mojih prioritet. In vedno znova si govorim, da bi si morala za te zadeve uredit trajnik. Pa se nekak ne spravim. TOREJ… danes sem se spomnila na to faking položnico. Potem sem se spomnila, da je danes 1. v mesecu. Ko naj bi bile vse banke in pošte polne besnih penzionistov, ki hočejo svojo penzijo čimprej dvignit in jo nest domov v štumf. Zato sem porabila par urc mentalnih priprav za to, da se bom podala na pošto. Ampak.. ko sem prišla tja, ni bilo nobenih vrst. Niti par ljudi. Pravzaprav ni bilo nikogar! Ok, razen tete za šalterjem.

Saj se ne pritožujem (enkrat za spremembo).. ampak.. a je kaj narobe? A sem kaj spregledala? a se danes kje drugje dogaja kaj velepomembnega? A kaj zastonj delijo? Ali pa urbana legenda o nepredstavljivi gužvi na poštah vsakega 1. v mesecu obstaja le v moji glavi?