Sem mislila, da ne, ampak zdi se mi, da mi raste modrostni zob. Levo zgoraj. Rad bi se pridružil tistemu enemu in pol, ki sta že vzklila. Ja, pri 24-ih mi še vedno rastejo zobje. I’m a late bloomer.

Domača reanimacija je uspela in spet se imava rada.

Odslej ga ne bom več prepuščala cimrovim rokam, ker mu očitno najbolj paše moj loooove dotik.

Oh. Po dveh dnevih sem se znova dokopala do interneta. Mojga ljubčka nam je namreč že ratalo pokvarit. Zato nama prosim pošiljajte pozitivne misli, da bo čimprej ozdravel.

Glede četrtkovega blogerskega srečanja sta se že razpisala BubaŠvabe in IrenaSirena, tako da nimam kaj dost za dodat.. še posebej zato, ker sem se družbi pridružila precej pozno (delavni ljudje pač ne moremo nonstop žurat). Je bilo pa zabavno. Še posebej Pi.Romanovo sekanje ovinkov. In vreča zakladov, ki jo je prinesel seksolog Peter. Seveda sem se takoj zagrebla za falično Marijo, čeprav je chef jokal, da je njegova.

(Na tej fotki zgledam stara in zdelana. Bodite uvidevni.)

To bi bilo to. Da sem se po beli jopici polila z rdečim vinom, sploh ne bom omenjala, ker je samoumevno.

Naše češnje niso nič več mlade. Prav fajn zardele so.

In zdaj vsi letamo okoli drevesa kot majski hrošči. Ki jih je bilo letos ekstra dosti. In so menda ekstra okusni, ker jih vaške mačke  z užitkom papcajo.

Jaz ostajam pri češnjah…

Vam delam skomine? Dobro, bom še malo

Zdaj čakam samo še na to, da nekdo izumi all-year-round češnjo. Ker je čisto neracionalno, da jih moramo tisti teden v letu pojesti, kolikor se da. Še nikoli nam ni uspelo pojest vseh, pa čeprav se pride past še milijon ljudi. Vedno jih nekaj žalostno zgnije.. In potem imam slabo vest, ker niso izpolnile svojega namena.

Kakšna Goriška brda, štajerske češnje so zakon!

Ime mu je Lenovo.

Sicer se še navajava eden na drugega.. no, predvsem jaz nanj, ker govori v Vista jeziku… ampak čutim, da nama bo uspelo. Upam samo, da me ne bo pustil takoj po poteku garancije.

Ne maram pisati o stvareh, o katerih pišejo vsi. Tokrat pa je prevladal moj čredni nagon in postala sem ena izmed bednikov, ki naštevajo 5 svojih najljubših stvari.

(Pri izboru mi je sicer pomagal teoo™)

No, pa začnimo (bi rekel Hugo):

Na 5. mestu se je s svojo gotsko arhitekturo in modro barvo (za katero tisti najbolj neizvirni ljudje pravijo, da jim je najljubša), znašel bankovec za 20 evrov.

Nehvaležno 4. mesto je pripadlo premožnejšemu 50-evrskem bankovcu, ki me je prepričal z barvami večerne zarje.

Zaradi ekološko ozaveščene zelene barve in baročnega mostu na zadnji strani se je na 3. mesto pririnil bankovec za 100 evrov.

Tik pod vrhom - na 2. mestu - je obstal zlato rumeni 200 evrski bankovec.

Zmagovalec je jasen - poglejte to popolno obliko, popolno barvo, popoln znesek. 500 evrski bankovec bo nedvomno ostal kraljica mojega srca. Razen če se odločijo izdati kakšnega štirimestnega.

I feel dirty now.

Še ena zanimivost.. Ko sem resizala zgornje fotke, mi je Photoshop sporočil naslednje: “This aplication does not support the printing of banknote images.” Joj noooo, saj nisem niti pomislila na to…