Da se razumemo - nisem silila, da me kdo predlaga za tole verižno objavo. Pa naj ljudje trdijo, kar hočejo. Sem pa bila predlagana. In ker sem poslušna oseba, bom naredila, kar mi je bilo naročeno.

Naključna dejstva torej…

Prvo naključno, a izjemno ključno, je to, da ne maram govoriti o sebi. Nikoli nisem čutila potrebe po tem, da bi naokoli izlivala svoje misli in čustva, še posebej, če so negativna/e. Zato tudi svojih težav ne delim z drugimi. Če me kaj teži, se s tem ukvarjam sama in ne morim drugim. Ne verjamem v moč vzpodbudnih besed. Nasploh so besede precenjene.

Ko sem prvič videla film Robin Hood s Kevinom Costnerjem, sem se vanj nesmrtno zaljubila. V Kevina Costnerja, that is. Mislim, da sem imela ene 8 let. Film sem gledala v kinu in potem sem imela nekaj mesecev fiksno idejo, da bom pisala na TV Slovenija (valjda še ni bilo Pop Tvja) , če lahko zavrtijo ta film, da si ga posnamem na videokaseto. Dober načrt, ni kaj.

Žal je ostal neuresničen, pa tudi ljubezen je počasi zbledela. Ko zdaj vidim ta film, vidim le enega tipa, ki je že rahlo plešast.

Obožujem gostilniške športe. Biljard in ročni fucbal, če smo natančni. Čeprav moja forma močno niha (celo iz igre v igro), se vedno odzovem izzivu. Tak da.. pelte me na fucbal kdaj.

Ne jem rib. Popravek, ne jem nobenih živali, ki živijo v vodi. Popravek, škampe spravim po grlu, čeprav mi grejo na živce. Preveč se je treba zajebavat za tisti špuk mesa, ki ga izluščiš iz njih. Torej, ne jem rib (ne, tudi tune ne), školjk ter raznih sluzavcev, kot so hobotnice in lignji. Zato sem na morju vedno tisti partypooper, ki si v ribji restavraciji naroči bolonjske špagete. In nikoli mi ne bo jasno, zakaj je ob postu dovoljeno jesti ribe.

Aja, ne gre za to, da bi se mi smilile. Samo ne maram jih.

Obožujem občutek, ki ga dajo sveže oprani lasje. Na moji glavi. Zato si jih ponavadi umivam vsak drugi dan, včasih pa celo vsak dan. In fučka mi se za tiste, ki pravijo, da to ni dobro za lase.

Skoraj vsak mesec imam angino. Pozimi obvezno, v toplejših mesecih kdaj pa kdaj izostane. Včasih sem se še trudila, hodila k zdravniku in jedla antibiotike, zdaj jo na lekadolu prebolim v max. 48 urah. Jaz sem medicinski fenomen! Sicer mi zadnje čase zateka levi gleženj, kar bi lahko bila posledica mesečnih angin.. vendar se pretvarjajmo, da sem debele gležnje pač podedovala. Kot pravi moja babica.

Tole bom pa pustila prazno, ker - beri točko 1.

…..

To je to. Ker se je ta veriga že precej razpasla in vsi vse določajo za nadaljevanje, se mi niti sanja ne, kdo je bil oz. še ni bil določen.. Zato se lahko vsi, ki bi radi spisali tole, pa vas noben ne predlaga, pretvarjate, da sem vas predlagala jaz. Ampak vas ne sme bit več kot sedem. Tak da se zmente med sabo.

Bolj malo pišem. Zadnje čase je vedno bolj oblačno, jaz pa nisem ena tistih, ki bi jamrala. Zato modro molčim.

Razen o veselih zadevah, seveda. Včerajšnjem BlogHecu recimo. Bilo je fajn. In upam, da čimprej ponovimo. Podrobnosti pa pri ostalih.

Tole sem fotkala, potem ko sem pobegnila iz Crnkovičeve delavnice na Blogresu. In preden sem začela prazniti welcome drinke na afterju.

Ne maram pisati o stvareh, o katerih pišejo vsi.

Ampak tiho pa tud ne morem bit.

Ne vem, ali sem kaj spregledala ali pak še nihče ni pisal o tem. O strastnem poljubljanju rdečega avtomobilčka na Prešernovem trgu namreč. Zadeva je takšna, gre pa takole.. po vzoru tekmovanj “kdo bo dlje…” se tukaj tekmovalci potegujejo z nek rdeči citroën. Kdor bo najdlje zdržal z usti prilepljen nanj, ga bo lahko tudi odpeljal.

Oh, zanimivo? Niti malo. Prej patetično. Kaj vse je človek pripravljen narediti za kaj brezplačnega. Nekateri od teh bednikov na fotki so že obupali, drugi se še naprej žvalijo s plehom in se borijo s krči v nogah. Če ste kje blizu, jih pojdite pogledat. In ne pozabite s prsti kazati nanje in se smejati njihovi neumnosti.

Update: Še dve današnji fotki.. na eni sem jaz. Zgrožena

Update 2:
Vihrava, kot sem, sem pozabila navesti avtorico fotografij. Ob tej priliki se ji globoko opravičujem. Zverinici namreč.

Ko že govorimo o štacunah.. danes sem tudi jaz opazila eno “bizarko”. Blagajničarka v lokalnem Merkatorju je zneske ubesedila na meni jako zanimiv način. Pozorna sem postala, ko je teti pred mano rekla “To bo 945.”Glede na to, da gospa ni kupila polovice trgovine, se mi je znesek zdel nenormalen, potem pa je plačala le z nekaj kovanci in mislila sem, da sem očitno narobe slišala. Potem sem bila na vrsti jaz in mojih 6 evrov in 76 centov je postalo “676, prosim.” No, prav

Objektivno gledano ni izjavila ničesar napačnega, so ji pač centi bližje kot evri.. pa še malo tolar-nostalgije je obudila s temi “ogromnimi” zneski. Alles gut.

Ja mama, jutri se bom začela ukvarjati z diplomo. Da bi dokazala resnost svojih namenov, sem v knjižnici naročila knjigo, ki jo grem jutri iskat. Res bom šla. Drugač bo zgledalo neresno in me bodo knjižničarji gledali še bolj grdo kot do zdaj.

Hvala bogu je do jutri še vsaj 5 ur.