Nisem si mislila, da bom kdaj to rekla, ampak.. hvalabogu za dež!

Včerajšnja nevihta nad Ljubljano je postregla s fenomenalno dvojno mavrico preko celega Bežigrada. Neverjeten prizor, kar nisem mogla nehat buljit skozi okno. Sicer so dost boljše fotke tukaj, sicer sem pa jo tud jaz parkrat pritisnila, pa čeprav s telefonom..

Pravijo, da se na koncu mavrice skriva zaklad.. no, včeraj se je na eni strani končala točno nad bežigrajskimi študentskimi domovi

…and now for something completely different…

Ne vem, kaj tako groznega sem zagrešila v prejšnjem življenju, da sem zdaj tako kaznovana, ampak…! Stanovalci bloka, v katerem sem stanovala prej, so 365 dni na leto renovirali svoja stanovanja. Nonstop se je vrtalo in brusilo, občasno sem imela občutek, da se bo nekdo prevrtal kar skozi strop. Potem sem se preselila. In surprise, surprise, jovo na novo.. že drugi teden me vsako jutro zbuja vrtanje, ki je še milijonkrat glasnejše, ker tokrat prenavljajo stanovanje, ki je direktno pod našim. OMG! Sicer so uvidevni in večino dela opravijo dopoldan, ko je večina ljudi v službi. Ponavljam, večina. Kot vedno sem jaz izjema in grem na šiht šele takrat, ko z vrtanjem opravijo. Ne bi mogla biti bolj srečna in zadovoljna.

In ja, jamram, tečna sem, ljudje imajo pravico porihtat stanovanje.. vse to vem. Ampak hrup, ob katerem ne slišim niti lastnih misli, me vseeno vrže s tira. AAAGGGH!!!!

…ker mi vsake tolko na mobitel pošljejo kako fotko al pa video s plaže. Medtem ko jaz zmrzujem v Ljubljani. Temu jaz rečem nasilje v družini.

Kvaliteta fotk je sicer za en drek, me pa vseeno zbada pri srcu. :/

Če česa ne maram, so to komarji. Zavlečem se v posteljo, udobno namestim in že skoraj zaspim… potem pa se zasliši tisti znani piskajoči zvok. FAK. Takoj, ko se zavem, da imam v sobi komarja, ni šans, da zaspim. V glavi imam samo eno - must.. kill.. mosquito…

In se oborožim s prvim predmetom, ki mi pride pod roke in lahko služi kot morilsko orožje.. potem začnem počasi krožiti po sobi in buljiti po stropu in stenah. Včasih jezno mrmram kletvice, namenjene komarju, ki si je drznil prileteti v moje sobane in mi kratiti lepotni spanec. In slej ko prej ga najdem. In z užitkom razmažem po steni.

Tako je bilo tudi včeraj zvečer. Oziroma danes zjutraj.. zadnje čase namreč izredno težko zaspim. Pred 1. uro zjutraj niti ne poskušam. Zato lahko razumete, da sem bila toliko bolj nadrkana, ko me je faking komarac zmotil ravno takrat, ko sem končno tonila v blaženi spanec. Kar katapultiralo me je iz postelje. Dotični je bil očitno neizkušen mladič (ok, ok, vem, da ljudi napadajo komarke, ne komarji.. ampak jaz jih bom še vnaprej obsojala na moški spol), ker sem ga likvidirala v manj kot minuti. Padem nazaj v posteljo.. in nebodigalen mimo prifrči še en. AGH. Ponovim operacijo in na steno prilimam še eno packo več. To naj bi bilo to.

Ampak ne! V polsnu ugotovim, da me napada že tretji fakin komar. Da je bila nesreča še večja, je bil tale ekstra lukav. Vsakič, ko sem prižgala luč, se je skril neznano kam. Ah ja, tudi teh trikov sem že navajena. Bomo pač igrali umazano igro.. Odločim se, da bom zaspala kar pri prižgani luči. Komarac je padel na finto in kmalu pribrzel mimo. Takrat je bil moj. Speštala sem ga z robčkom in zabrisala v smeti. Hinavci si ne zaslužijo, da bi bili razmazani po steni.

Čeprav moram priznati, da so mi vsi trije naklepni umori hudičevo prijali, se bom zdaj zatekla k weapons of mass destruction.. Come on over, suckers, I’m waiting!

(Znamka je zablurana, ker ne bom delala brezplačne reklame, dokler se ne prepričam v učinkovitost izdelka. Čeprav mi je jasno, da vsi veste, za kaj gre.)

Tale prispevek sem si zamislila z veliko več grdimi besedami. Zdaj, ko sem ga v afektu naklofala, je izpadel čisto nedolžen. Razočarana sem nad sabo.