Sem že mislila, da sem našla novo najboljše rojstnodnevno darilo ever (skoraj bi si upala trditi, da je boljše od tega). Dovolj neverjetno je že, da obstajajo “Računala Končar” (skoraj tako smešno kot že davno pozabljeni Jerovšek computers ), na rit pa me je vrglo, ko sem ugotovila, da proizvajajo prenosnike, ki so jih poimenovali Nina.

Na mojo veliko žalost pa so jih očitno že nehali proizvajat, ker jih na njihovi strani ne najdem. Ahh, ne morete nehat proizvajat Nin!

Mogoče pa si bom privoščila server Berto.

Ne, to ni reklama, samo preklemano prisrčni so.

“Vjerovali ili ne, ali Nina 2 ima i serijski port, 4-u-1 čitač memorijskih kartica te Web-kameru.”

Polovica (v mojem primeru pravzaprav tretjina) praznikov je mimo. Juhej! Pa še dnevi so se začeli daljšat, kar me takoj spravi v boljšo voljo.

Sicer pa tudi prazniki niso TAKO zelo bedni. Čeprav se vedno delam fino in pravim, da mi ni treba ničesar podarit, se vseeno brezsramno veselim daril. In tudi letos je bila bera več kot dobra. Zmaga darilo, ki ga je Dobri mož pustil pri mami:

Očitno je zelo vesel, da sem se v zadnjem letu začela na veliko ukvarjat s kuharskimi aktivnostmi, pri katerih pa sem bila omejena na bolj ali manj manualno obdelavo surovin. Ampak - !!! Odslej zame ni več ovir. Zdaj bom sekljala, pasirala, stepala in mešala, kolikor se mi bo zahotelo. Komaj čakam.

Seveda sem ga že razdevičila in preizkusila Kandelin recept za jaffa pecivo. Abso-f*ing-lutely odlično!

To so tiste rumene kockice okoli skutine torte (doslej jo je pekla babica, zdaj bom pa tudi jaz! ).

Ok, dovolj blebetanja v stilu Desperate Housewives. Grem čakat, da se sneg stopi.

Aja, ljubček je končno dobil miško.

EDIT: Teodorik, hvala za muzikalični namig.

Mjau.

Majčka pa je tud kjut.

Res ne.

Ampak moram.

Goni se u tri pičke mile materine, če se raje zadovoljiš s second best, ker je tisto najboljše pač malo težje!

Ja.