Zapisano pod: Svašta
Sobote so vedno zanimive. In predvidljive. Do sedaj sem se navadila, da nekako vedno pridejo za petkom. Ko to tako rečem naglas, se mi nenadoma zazdi neumno, da sem sploh razmišljala na tak način. Pozabi.
V glavnem, bilo je sobotno jutro in zbudila sem se lačna kot je lovski pes lačen batin. Za vse tiste, ki ne poznate lovskega žargona - batine so neka vrsta avtohtonih gozdnih ptic, oziroma nadimek za njih. Ostalim smrtnikom so batine poznane kot noji. Torej ko lovec reče, da bo prasica fasala batine, dvakrat pomislite, preden prijavite še en padec po stopnicah. Lahko bi bili krivi za razdor nekega popolnega slovenskega zakona.
Sem že povedala, da sem se odločila, da bom nehala zanemarjati blog? Zato bodo objave od danes naprej oziroma od dveh objav nazaj, začele biti/obstajati/želeti si (opazi kdo vsiljivca?) bolj frekventno. Bodite na preži. Ker sem jaz v mestu. In ne bom rekla, da ko sem jaz tu, se vedno nekaj dogaja, ampak stvari imajo neko tendenco, da se mi dogajajo.
Zdaj pa k tekočim dogodkom. Zadnjič sem videla 3×9-ko, ko je peljala mimo železniške postaje. Stisnilo me je pri srcu. Nato mislim, da je bila izžrebana na Lotu, spet me je stisnilo pri srcu. Počasi začenjam razmišljati, da imam od tistega travmatičnega dogodka na avtobusu neke psihološke težave s to številko. Zadnjič sem skoraj bruhnila v jok, ko je na računu za pijačo pisalo sedeimdvajset eur. Vendar mislim, da je bilo to zgolj zaradi višine zneska, ne zaradi 3×9 same. Počasi razumem, zakaj moški pravijo, da smo zakomplicirane. Pravzaprav… dopuščam možnost, da smo res. (kateri tip mi bo zdaj plačal Jacka?)
Predstavljam tudi novo rubriko - DANAŠNJA SKRIVNOST IZ MOJE SOBE.
DANAŠNJA SKRIVNOST IZ MOJE SOBE
Stala sem pred ogledalom. S senčilom za oči sem si narisala brke a la Hitler in stegovala desnico ter na ves glas vpila nacistične in fašistične parole. Nekje vmes sem ponesreči razbila luč (pa me je nekdo opozoril, da sta fašizem in nacizem znanilca temnih časov, ampak takrat še nisem bila pripravljena verjeti 
), nakar sem ugotovila, da ima cela zadeva še boljši občutek v temi. Prijeten način sprostitve. Zvečer se zaradi frustracij, ki mi jih povzročajo ob meji, našemim v nogometnega navijača z dresom, ki na hrbtu nosi “J.J. #3,3″ (JOŠKO JORAS, SRBIJA, SRBIJA!) in z bejzbol palico razbijam avtomobile s hrvaškimi registracijami. Podobnik approves. Pri celi Hitler zadevi pa ni bilo najbolj posrečeno to, da sem slikarijo pozabila odstraniti z obraza, preden sem šla spodaj k albancem v kafič na pijačo. Dobro da me je sosed, Žid, videl na stopnišču in me opomnil, preden sem prišla iz bloka. Hvala bogu, da je bil Žid, je takoj vedel, v čemu je stvar. Kdo drug bi še pomislil, da sem čudna.
12 komentarjev
Komentiraj
to mi vsi pravijo.. ljudem se zdi njihovo življenje v primerjavi z mojim totalno dolgočasno.
Komentar avtorja ninamalina 27. april 2008 ob 16:38
moje čakanje, da me nekdo že enkrat odpelje na dozo cukra, je lihkar postalo znosnejše.
Komentar avtorja irena 27. april 2008 ob 16:52ti si uradno nora 
sieg heil!
daj ne obračaj besed
Že dolgo sem slutila,da si tiha voda…
Komentar avtorja tya1 27. april 2008 ob 17:56
Še včeraj je bila na Facebooku vredna 341$, danes jo lahko odkupite od mene za 150.000$.
Komentar avtorja neuromancer 27. april 2008 ob 18:30
sam de te Max ni vidu 
Komentiraj
Prelomi vrstic in odstavkov so samodejni, e-poštni naslov ni nikoli prikazan, HTML je dovoljen:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <code> <em> <i> <strike> <strong>
Včasih pomislim, če je moj prosti čas pravilno razdeljen med določene ljudi. Mogoče bi bilo vredno narediti rahel rebalans. Skrbi me. Zase.
Komentar avtorja teoo 27. april 2008 ob 16:35