Tale stran. Nimam pojma, zakaj. Je pa nalezljivo. Včeraj sem okužila dva sodelavca, ki sta cel popoldan besno klikala in spremljala razvoj nevihte nad Ljubljano. 
Boleča kost dneva: Trtica. Resno.. wtf?
P.S.: Grem k frizerju. Jeej.
P.P.S.: Moj frizer danes ni prišel delat in nihče ne ve, kdaj oz. če bo prišel nazaj. Že drugi wtf danes.
Danes sem na avtobus čakala celih 20 minut, ker sem čakala na enega s klimo. V tiste brezklimne krematorije me ne spraviš, pa če bi zamujala na dejt s … komerkoli. In spim samo še v gatah. Tistih stokrat prevelikih. Spanja z nago ritjo ne prenašam. Prav tako nerada spim ob odprtem oknu, ker so zvoki s ceste vse prej kot nežni. Ampak pri 30+ je odprto celo noč. In roke imam nonstop lepljive, na kar sem ekstremno alergična. Pravzaprav sem cela lepljiva. In jutranje pitje kave ni več idiličen obred kot spomladi, ko mi skozi okno pihlja svež vetrc. Zdaj se mi zdi, da nekdo vame piha s fenom.
Ampak se ne pritožujem. 30+ je zakon. V čisto vseh ozirih.
Današnji lolcat je tako zelo jaz, da bolj jaz ne bi mogel biti.
Jaz sem seveda v prvem planu.
Edo, sori, ampak zdaj sem z Róisín. 
(saj bi še ful več povedala, ampak svoje prevzetosti kot ponavadi ne znam ubesedit)
Pol dneva mi ni delal internet. Od 10h, ko sem se zbudila, do 15h! Pol dneva! Ob jutranji kavi sem morala brati knjigo! Đizs..
In spet je bil kriv moj ljubček. Še zdaj ne vem, kaj točno ni štimalo, vem pa, da je ’system restore’ poslan iz nebes. Spet sem connected. In zaskrbljujoče odvisna.
