Današnji lolcat je tako zelo jaz, da bolj jaz ne bi mogel biti.

Jaz sem seveda v prvem planu.

Naše češnje še niso zrele.. so pa uporabne za kaj drugega.

(avtorsko delo, prosimlepo)

Tole sploh ni velika žrtev …

… za takšen rezultat.

P.S.: Za to objavo sem porabila samo kakšno urco in 58769870 klikov/refreshanj. Mamicuvamjebem.

Majčka pa je tud kjut.

Vsak vikend bi moral biti tak kot pretekli. Oziroma še trajajoči, vendar bi ta del, da sem že na šihtu, izpustila. Oh well. V petek sva se z brezbložno prijateljico prav nespodobno napili. Zdaj to lahko napišem brez skrbi, ker je moja mama že izvedela. Pri Ireni. Pred mojo mamo nič ne ostane skrito.

Nespodobna je bila pravzaprav le količina, ker sem bila jaz še naprej spodobna kot ponavadi. Dost pove podatek, da dmashina moje vinjenosti oz. vodkjenosti sploh ni opazil.

Enivej, v Konobi je bilo fajn. Super je bilo videti stare face in spoznati nove. Malo manj fajn so ga odnesle moje hlače, ki so lepo zasrane z omakco chefovega gyrosa. Zdaj od njega pričakujem, da mi jih opere.

Ok, dovolj o petku. Oz. samo še to - v petek je padla ideja, da greva s prej omenjeno brezbložno prijateljico na morje v Istro. Za en dan in eno noč, ali ipak…

In sva šli - v soboto zjutraj. Obe popolnoma zmačkani. Takoj, ko sva se odpeljali iz Ljubljane, je posijalo sonce.. in sijalo je cel dan in celo noč. Bil je pravi penzionistični enodnevni dopust. Midve in upokojenci. Več mi ni treba povedat, ker so tu slike. Mobi-slike, zato se ne pritoževat nad kvaliteto.

Zaljubila sem se v lokal na tazadnji fotki. Ima dbest stole, barve so pa itak moje najljubše. Škrlatna all the way!

Fino bi bilo, če bi lahko mačka vsakič zdravila na plaži.

Ena prvih stvari, ki sva jih z Ireno opazili ob sprehodih po Oslu, je ta, da Osliči zelo radi gradijo (milo rečeno) temačne zgradbe. Najbolje je njihovo arhitekturo opisal nek vodič (papirnat, ne človeški), ki jo je označil za “brutalno”. Smešno je, da v mesto, ki je polovico leta bolj ali manj v temi, natlačijo črne, temno sive, zamolklo zelene in rdeče bajte, ki verjetno le prispevajo k temačnosti. Povrhu vsega jih je večina kockastih, kar jih dela še posebej privlačne.. not.

Ker slike povedo več kot tisoč besed, se bom kar spravila k fotkam..

Zbirko zaokroža mestna hiša, ki je sicer najbolj znana in verjetno najbolj pofotkana zgradba v Oslu, ker jo najdeš na vsaki razglednici. Evo lepotice:

Da bo soc-realistična slika popolna, pa še en jako zanimiv študentski dom. Študente so naselili kar v - silos. Yup, that’s right, nekdanji silos je postal študentski dom.

A imamo v Ljubljani kak zapuščen silos, s katerim bi lahko vsaj omilili pomanjkanje študentskih postelj?

Kakorkoli, severnjaki imajo očitno radi svoje temne zime in si jih hočejo s črnimi fasadami pričarati tudi poleti. Sicer pa so “brutalne” predvsem novejše zgradbe. Starejše četrti, predvsem tiste bolj fancy, so zelo očarljive in prav nič temačne.

Za konec pa še nekaj povsem drugačnega.. Ugotovili sva namreč, da Arkan sploh ni mrtev. Priselil se je v Oslo in odprl fotokopirnico…

Norveško vreme je strašno nepredvidljivo. Vremenska napoved je bolj ugibanje kot napoved, zato te lahko pogosto preseneti tako dež kot sončen dan. Kot naju včeraj.. napovedano je bilo kislo vreme, zato sva se obe konkretno oblekli, potem sva se pa skoraj stopili, ker so se oblaki nenadoma razkadili.

Vsekakor imava srečo z vremenom. Preden sva prišli, je Oslovčane (heh) baje pet tednov skupaj pral dež, zdaj pa že dva dni (!) uživamo v sončku. Danes je bil pravi poletni dan - vremenski sajti sicer pravijo, da je bilo okrog 22°C, po najinih ocenah pa je bilo vsaj 25, če ne več. Vsekakor je konkretno žgalo.. zato sva se spravili na plažo

Skoraj sredi Osla se nahaja zelena oaza (sicer je tudi mesto precej orastlinjeno ), polotok Bygdøy. Kolikor sva videli, si premožnejši Oslovčani (ok, še vedno se sliši čudno) tam postavljajo poletne rezidence - baje jo ima tam tudi kraljeva družina. Mogoče sva jo celo videli (hišo, ne družino), vendar nimam pojma, katera naj bi bila. Hiške so v glavnem luštno stereotipno norveške.

Tu se nahaja tudi nekaj kao pomembnih muzejev, vendar nama je izležavanje nekako bolj pri srcu, zato sva jih preskočili in se odpravili direkt na plažo.. in srečali cel kup Norvežanov, ki so se sončili in kopali, kot da je najmanj 30°v senci.

Na zadnji fotki je nudistična plaža, ki sva jo z Ireno fotkali, kot da sva dirty old men.. ker najprej sploh nisva skapirali, da so to nagci. Šele pozneje nama je kapnilo, da so hrenovke, ki se obračajo po travi, pravzaprav brez kopalk.

Sami se nisva kopali, Irena si je le zmočila noge, jaz sem pa fotodokumentirala celotno zadevo.. in nabirala barvo. Rezultat? Rdeč nos. Ugotovitev dneva je, da te sončen dan utrudi neprimerno bolj kot oblačen. Pa tudi če samo posedaš in se martinčkaš.

Aja, mački sta še vedno živi in zdravi.

Tukaj sva. V Oslu, ne na Islandiji.

O prvih vtisih kdaj drugič, danes bomo spregovorili o poti semkaj.. S čim naj začnem? Recimo s tem, da je opevani novi terminal na Aerodromu Ljubljana (letališču Jože Pučnik? dajte no dajte..) kr nekaj. Tako kr nekaj, da si ne zasluži fotke

Letalo proti Münchnu je bil en žalosten kanader, v katerem sem se lahko komaj lahko zravnala, pri pristajanju pa nas je zanašalo kot list v vetru. Vendar ni bilo panike, ker so nas pred tem pomirili z zelo zen obrokom.. refreshmentom.. malico.

Po tem vanilijevem navihančku in vodi v jogurtovem lončku (glej spodaj) sem se počutila zenovsko kot še nikoli.

Ja, voda je. Ne vem, v čem je point take embalaže.. oni že vejo, v čem teroristi ne morejo prenašati razstreliva.

Zen občutek ni trajal dolgo.. na münchenskem letališču so se namreč potrudili in naju poskusili na hitro navaditi na cene v Oslu (še zdaj nama ni jasno.. oslovske? oselske? osločanske? ). Nehajte jokati nad cenami v kavarni Tromostovje, tisto je sitniš..

In ne, Adelholzner ni šnops, ampak mineralna voda. Očitno 24-karatna.

Nazaj k letalski prehrani.. Nemcem je malo mar za zen. Ostajajo pri svojih minimalističnih navadah.

O Oslu, Norvežanih in njihovem navdušenju nad zgradbami, ki izgledajo, kot da so jih potegnili iz Gotham Cityja, kdaj drugič. Moram pofotkat še več odurnih bajt, da bom lahko pričarala vzdušje. Sicer pa bo Irena zagotovo kmalu kaj napisala.. se mi zdi, da že komaj čaka, da se spravim stran od računalnika
Do takrat pa se navdušujte nad najinima gostiteljicama..

Introducing:

Hiperaktivna Ksena…

…in “i don’t give a fuck about you” Tipka.

Ja, imena so resnična

V soboto (ali pa je mogoče bila nedelja) me kliče cimer:

“Ej, kako moko ti uporabljaš za muffine?”

“Ne vem, mercator moko?“

“Kaj je to, ostra?”

“Nimam pojma. Zakaj?“

“Ja lihkar sem v mlinu na Muri pa sem mislil, da bi ti moko kupil.”

Nekako tako je šel pogovor. Heh. Lahko bi bila užaljena, ker očitno prihajam v leta, ko mi začenjajo podarjati gospodinjske pripomočke in podobno.. Ne, saj ne. V bistvu se mi je zdela zelo simpatična gesta. In potem je moka končno prispela v Ljubljano..

Gre za vsaj 10-kilsko pošast. Sicer imam izjemno slab občutek za mere (in za levo in desno), ampak manj kot deset kil moke tu not ne more bit. In glede na to, da za pekač (12) muffinov porabim 20 dag moke, je tu materiala za.. žiljon muffinov.

Ja, prva runda je že tu. Sicer ni neke razlike med to in mercator moko, ampak se bom delala, da je. Da jim lahko rečem prekmurski muffini.

Al je Veržej na naši strani Mure?

…ker mi vsake tolko na mobitel pošljejo kako fotko al pa video s plaže. Medtem ko jaz zmrzujem v Ljubljani. Temu jaz rečem nasilje v družini.

Kvaliteta fotk je sicer za en drek, me pa vseeno zbada pri srcu. :/